Ta vikend pa najpomembnejši praznik na vinorodnih koncih. Trgatev. Tudi midva se odpraviva k stricu na trgatev. To je v naši družini že kar vsakoletni praznik in priložnost za druženje cele naše družine. Večer pred trgatvijo prideva na vikend. Hitro v posteljo, saj bo treba zjutraj zgodaj vstati. Stric že kmalu po sončnem vzhodu trobi na svojo trobento in kliče k trgatvi. Kmalu se vsi zberemo pri njegovi zidanici. Kot vsako leto, tudi letos stric razdeli delo. Kdo bo trgal, kdo bo nosil puto, kdo bo pri preši. Za strežbo hrane in jedače pa je vse poskrbljeno. Teta je že vse pripravila in polno obložene miza že čakajo na trgače. Po zdravici se odpravimo v trte. Pesem zadoni iz vinograda, putarji veselo nosijo grozdje v prešo, kjer ga možje obuti v visoke gumi škornje tlačijo. Sok že počasi teče v prazne škafe. Ob poldnevu se spet zasliši stričeva trobenta. Znak za kosilo.
Vsi odložimo svoje orodje in posedemo za mizo. Pridni smo. Tri četrtine grozdja je pobranega. Po kosilu še enkrat zavihamo rokave in dokončamo začeto delo. Proti večeru je vse pospravljeno. Grozdje je sprešano in pretočeno v sode, orodje očiščeno in spravljeno v lopo zraven zidanice, pute oprane in obešene na prešo, kjer bodo počakale naslednjo trgatev. Zdaj pa veselica do jutranjih ur. Stric je že čisto obnemogel, s svojo trobento je pozabil oznaniti konec trgatve. Zanimivo, da se to zgodi čisto vsako leto. In vedno pravi. Naslednjič ne bom pozabil in zvrne še en kozarček svojega vina po grlu. Vsa zbrana druščina pa v smeh. Tako se do jutra dodobra naplešemo ob zvokih harmonike, tako da se težkih in utrujenih nog komaj priplazimo do hiše. Naslednje jutro pa se večina od nas z mačkom v glavi, odpravi na kraj zločina. Klin se s klinom zbija pravijo v teh krajih.…